Omenili smo že legitimiziranje družbene slojevitosti, kar pomeni tudi repruduciranje slojevitosti. Poleg tega pa Ule (2005) predstavi dž kako predsodki hitro postanejo postanejo družbeno vezivo množic, ter tedaj postanejo orodje agresije ter opravišilo vsakovrstnih diskriminacij, preganjanja ali prepuščanja ogroženih skupin njihovi »usodi«.
Ule pa predstavi tudi skoraj osrednjo vlogo predsodkov v discipliniranju množic in vsakega posameznika. V jedru vsakega predsodka, pravi, je človekov strah pred tem, da bi sam postal objekt predsodka, če se ne bo držal določenih norm in vedenjskih pravil. Delujejo torej kot ponotranjeno »nevidno oko« ki oppazuje in nadzoruje vsakega posameznika. Predsodki pa igrajo tudi nadzorno funkcijo pri žrtvah predsodkov. Te morajo namrečnenehno voditi težavno indetitetno politiko in skrbeti za takšnosamopodobo, ki bo vendarle še omogočala stike z dominanto skupino (Goffman, 1963). To pomeni trajen samonadzor in visoko stopnjo samodiscipline.
Imaj pa predsodki tudi velik pomen pri posameznikovi socializaciji. Simmel (1950) namreč predstavi, kako večina interakcij med ljudmi ne bi bila možna brez posameznikoveka predznanja ter sklepanja odrugemu posamezniku. Nadaljuje tudi, da so skelpanja o posamezniku na podlagi naših interakcij s tem posameznikom naravna in ne namerna. Pravi namreč, da ker ne moremo vedeti oziroma poznati vese plati danega posameznika, si na podlagi delčkov, ki jih on deli z nami, ustvarimo dopoljneno sliko njega. Predsodki nam tako pomagajo dopolniti sliko o določeni osebi, kljub našemu majhnemu vpogledu v njeno celotnost. Pomembno je sicer omeniti, da Simmel to psihološko vedenje ne enači z stereotipi. Prvo nam namreč pomaga razumeti posameznika kot edinstvenega, stereotipi le delujejo kot pomožno sredstvo zaradi pomankanja informacij, predsodki pa osebo zreducirajle po njegovi pripadnosti določeni skupini. V svojem spisu The Stranger Simmel (1950) namreč govori o tujcu kot načeloma dobri vlogi. Povdari pa, da ce v določenih primerih, ki se vedno doagajajo, tujci niso več obravnavani kot posamezniki, ampak le kot tujci določenega tipa. To tipiziraje pa posamznika zreducira le na pripadnika neke skupine, iz česar se seveda rodijo predsodki. Predsodki torej posameznika ne individualizirajo, ni naše temeljno psihološko znanje o nekomu, ampak ga posplošijo.
Socialno-ekonomski stereotipi se nam ne zdijo najbolj samoumevna vrsta predsodkov, na katero bi pomislili najprej, kar nam je otežilo delo. Vseeno se nam zdi, da smo se iz projekta naučili veliko o stereotipih nasploh, če že ne o socialno-ekonomskih stereotipih specifično.
Literatura: 1. G. Simmel (1950): Knowledge, Truth, and Falsehood in Human Relations. In K.H. Wolf (Ur.), The Sociology of George Simmel (pp. 307-3012). The Free Press. 2. G. Simmel (1950): The Stranger. In K.H. Wolf (Ur.), The Sociology of George Simmel (pp. 402- 408). The Free Press. 3. M. Ule (2005): Predsodki kot mikroideologije vsakdanjega sveta. In V. Leskošek (Ur.), Mi in oni: nestrpnost na slovenskem (pp. 21-41). Mirovni Inštitut. 4. M. Ule (2004): Socialna Psihologija. Fakulteta za družbene vede.